Po gledanju filma Vicky Cristina Barcelona ...
... pa ne le ljubezni, ampak tudi (ali celo predvsem) epopeja vprašanj o njej - (ne)ulovljivi, velikokrat idealizirani, pa tudi klišejsko zastavljeni in predstavljani dinamiki, ki nas drži pokonci. No, vsaj Vicky in Cristino, ki ljubezen iščeta na različnih koncih (notranjega) sveta. Nato pa obe Američanki - povsem nepričakovano - sredi Evrope odkrijeta novo (možno) definicijo le-te in se ji (hočešnočeš) prepustita ... Po tej izkušnji, zrcaljeni skozi realizirano fantazijo fatalnega Evropejca in (neukrotljivo) strastne Evropejke, se domov ne moreta vrniti enaki.
"/K/ompleksen ravno prav, da ne mori, a da misliti, in ne pripoveduje, pač pa se pogovarja z gledalcem" (Andrej Urbanc, Reflektor, 22. 1. 2009 -http://reflektor.si/2009/01/22/vicky-christina-barcelona/)
- Točno - in to z gledalcem, ki ga zgodba popolnoma prevzame.
"Serija romantičnih zapletov vodi karakterje v precej kaotično stanje." (http://www.kolosej.si/filmi/film/ljubezen-v-barceloni/)
- Morda, vendar nikakor ne po poti "komične romantične drame", ampak skozi neopredeljive drobce (samo)zavedanja vsakega lika, ki ni ne komično, še manj je (začuda?) romantično, gotovo pa je (bolj ali manj) frustrirajoče, kar igralska zasedba skozi emotivno izražanje zelo slikovito upodobi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar