Ko smo pristali, me je na spremembo okolja najprej ostro in neustrašno opozoril vonj – težek in globok, niti približno vonj »slanega« obmorskega mesta, temveč vonj po ljudeh v gibanju, gneči in prenapolnjenih ulicah. Vlažnost v zraku ni pri tem niti malo pomagala. A učinek je bil popoln. 27 stopinj celzija dobrih osem ur po začetku novega dne mi je pomagalo obuditi k življenju za letni čas nenaravno podhlajena stopala, uro in štirideset minut hlajena na 10.000 kilometrov nad zemeljskim površjem. Ne morem se odločiti, ali je bila glavni krivec za to zračna klima, ki je tistih 48 sedežev letečega avtobusa imela močno pod kontrolo, ali suvereno premikanje naše male slovenske rakete 800 kilometrov na uro skozi vetrovno območje italijanskega zračnega pasa ali morda tudi dejstvo, da sem svoj zadnji polet deset let nazaj doživljala skozi popolnoma druga, mladostniško zažarjena in naivna očala, ki so me še varovala pred nebodigatreba spoznanjem o majhnosti in krhkosti človekovega obličja. Prizemljitve sem bila vesela, še bolj pa sveta, ki sem ga prišla okušat z vsemi čutili. Oleandri vseh možnih stopenj razraščenosti in odtenkov barve, ki ji je najlažje reči roza, so (p)oživljali obcestno območje Katanije in skorajda vzklikali dobrodošlico. Pozdravljen, veliki otok Italije.
.JPG)
V ustvarjanju vrveža, sploh tistega na cesti, so Italijani pravi mojstri. Če me je kaj prebudilo po neprespani noči hitenja (zasluženemu) dopustu naproti (in če ne štejem poznopopoldanskega »tapravega« kapučina na terasi ob bazenu našega začasnega bivališča), so to vozniki italijanskega tipa. Gas, pelji, trobi, ne ustavljaj, tudi če ti je kdo napoti, raje še enkrat (dvakrat) potrobi v opozorilo in pelji – po konkretni avtocesti ali ozki enosmerni uličici, ni pomembno. Heh, otočani, ki se ob koncu tedna množično selijo na skrajne dele obale, so točno to, kar je v obliki stereotipne podobe o Italijanih živelo v moji glavi: zgovorni, glasni, gestikulativni. Vsaj večino časa; nikakor pa ne med sicilijansko različico sieste, ki si jo domačini skoraj brez izjeme privoščijo med pol eno in pol peto popoldne. Ne samo da gostilne in restavracije zaprejo svoja vrata, še terase pospravijo in lično pripravljene mize odstranijo s pločnikov. Takrat pač ni priporočljivo biti lačen ....JPG)
Med drugim so Italijani omejeni na izrazno moč lastnega jezika (modificiranega v sicilijansko narečje). Težko predstavljive stvari je zato najbolje preveriti. Canolo, uglašenost tipičnih okusov, zmaga. Nevarno blizu mu je tudi polnost okusa in svežina pomaranč. S presežkom okusa (v, po mojem mnenju, malo manj posrečeni kombinaciji) znajo šokirati tudi tipični dolci, do skrajnosti naphani s težkim mandljevim marcipanom in sladkobnostjo kandiranega sadja. Scusi, ampak ne več kot grižljaj, dva. Dovolj avanturističen za vzhodno obalo Sicilije je namreč že pogled na Etno, spečo ognjeno kraljično, ki je svoj srd nad lastnimi podložniki nazadnje izlivala pred nekaj leti, a se jim hkrati oddolžila z bogato podlago, ki iz Sicilijancev dela uspešne pridelovalce sadnih in zelenjavnih dobrin. A življenjski standard na otoku je nizek. Na to opozarjajo enosobna stanovanjca, ki za plapolajočimi zavesami pogosto skrivajo kavč, televizijo in pralni stroj, stisnjene na par kvadratnih metrov, vmes pa za nameček še parkirano vespo. Brez te pač ne gre, saj je eno najpogostejših prevoznih sredstev, ki se po ozkih uličicah kosajo z ne ravno prestižnimi primerki presenetljivo pogostih fičkov, pejekov in dian. Morda (tudi) zato Sicilija še toliko bolj daje občutek, da čas v njenih nedrih teče počasneje. Ali pa vsaj dovolj počasi, da se zaveš, kako malo filmska in kako resnična je Sicilija. Povedano v jeziku sladkosnedih: sladka, a hkrati sveža, kot recimo lokalna granita z okusom mandarine ali še bolj eksotične različice – jasmina. Oziroma kot sočen kos lososa, ki se sramežljivo skriva pod skorjico ubranosti tipičnih dišav. V vsakem primeru pa vredna okušanja. Bela Sičilja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar