Po branju knjige Novorojen (Margaret Mazzantini) ...
Branje Novorojenega je požiranje besed, dokler te besede ne požrejo ...
Ko knjige ne moreš odložiti, ker te vase posrkajo strani, nabite s čustvi. Ko ti zgodba z vso svojo težo obleži v želodcu, navidezna lahkotnost sloga pa te hkrati sili, da hočeš še. Tragični momenti so namreč opisani neverjetno umetelno - avtoričin slog pisanja, posut z metaforičnimi biserčki, je tako krasen, da začutiš pristnost opisanih dogodkov. Ko se bitka za Sarajevo zlije z bitko za ljubezen in za bralca skoraj neopazno prerase v kolektivni boj (na trenutke komaj še tlečega) upanja. Ko ima nepozabno branje za nas (Slovence, "Jugoslovane", če si drznemo tako reči) še dodano vrednost, ker opisuje usodo mesta najboljših čevapov (ki je bilo nedolgo nazaj tudi malo "naše") in njeno vojno, o kateri vemo dovolj, pa še vedno premalo ... 
Ni komentarjev:
Objavite komentar