Zgodba o šolskem psihološko-sociološkem eksperimentu, ki ga je navdihnilo učitelju zgodovine zastavljeno vprašanje po ogledu dokumentarca o nacističnih pobojih po drugi svetovni vojni: »Kako je mogoče, da so Nemci samo sedeli in gledali, medtem ko so nacisti pobijali ljudi vse okrog njih, potem pa trdili, da niso ničesar vedeli o tem? Kako je mogoče, da so bili taki? In kako je mogoče, da so si sploh drznili trditi kaj takega?«
Eksperiment (v resnici izveden v Kaliforniji leta 1967), ki dokazuje, da smo ljudje čredne živali, da stremimo za tem, da bi bili vódeni, da smo v posebnih okoliščinah pripravljeni spregledati lastno vest in slepo zaupati …
Slepo zaupanje »višjemu cilju« karizmatičnega vodje, ki je gimnazijce naučilo morda najpomembnejše lekcije v njihovem življenju – kako nevarno je lahko zatiranje svobode govora in mišljenja ter kako dvorezen je lahko militanten način vodenja skupnosti.
Skupnost, ki je nenadejano prerasla okvirje razreda, v katerem je nastala, in bila razpuščena, ko je že ušla z vajeti, a vendar še preden bi lahko privedla do (katastrofalnih) posledic, kot so bile recimo upodobljene v filmski različici Die Walle.
Film, ki s prstom pokaže na moč vodene množice, kakršna je v preteklosti že obstajala v obliki nemškega nacionalsocialističnega gibanja pod vodstvom velikega führerja, za katerega je marsikdo verjel, da se ne more več ponoviti. Eksperiment uspel, udeležence odnesel val ... in nikoli več ne bodo taki kot prej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar