sreda, 27. maj 2020

O Fantu, ki je postal most

Najprej je bil (samo) moj sogovorec. Najstarejši Dunbar iz knjige, namreč. Kot stari znanec, ki sem mu prisluhnila z druge strani mize. Ploha besed, ki jih je škljocal s starim babičinim pisalnim strojem, se je vsula na moja razoglava ramena, kot bi se odprlo nebo. Pa ni bilo nebo; zrla sem v podobe (tako žive, da jim nisem mogla uiti niti takrat, ko sem odložila roman), v življenje, kakršno se rodi, zapleta in umre ... Če bi šlo samo za popoln roman (galaksije daleč od popolnosti, ki nam maha iz malomeščanske predmestne hiše, je v resnici), bi ga zlahka odložila. A postal je moj predmet občudovanja, kot je bila Clayju, četrtemu od Dunbarjev, knjiga o Buonarrotiju. 

 

Odnesel me je s sabo, Matthew po imenu, popolnoma nepripravljeno na zgodbo, ki je sledila fantu in psici in kači. In mašini, ki je morala vstati od mrtvih, da je popisal vse, kar ni smelo, ni moglo več ostati neizrečeno. O petih bratih in Morilcu, ki je bil nekoč Oče (in je veliko kasneje na mostu to spet postal). Pa o ženskah, ki so kot žarometi na stadionu osvetlile in osmislile življenja te druščine moških grobih besed in izurjenih mišic, a zmehčanega, steptanega motorja sredi prsi. Brez teh žensk - Penny, Claudie in Carey - bi šopek Dunbarjev na Archer streetu izginil v zadušljivem ozračju ograjenih verand, ki so pripovedovale vsaka svojo zgodbo, in geometriji uličnih svetilk, znotraj katere so se fantje znojili raje kot jokali, da bi našli izhod iz blodnjaka osamljenosti, zapuščenosti, brezizhodnosti ...

Zakopana v kavč, še bolj pa zakopana v knjigo, sem pila besedo za besedo, dokler ni zaspalo še zadnje osvetljeno okno v naši ulici in dokler niso iz mojih dlani posijale le posrkane strani. V meni je odmeval le še klavir - tisti, ki je z vso vesoljno silo družil in potem nehote razdvajal pa spet tkal v melodijo črepinje poteptanih sanj. Tekla sem v jutro, ne da bi se premaknila, za Clayem, najbolj tihim bratom, ki je tekel pred spomini, krivdo, samim sabo ... Na ciljni ravnini sem ga končno dohitela, Matthew (vmes sva iz dveh neznancev zrasla v zarotnika) je poskrbel za to z neumornim udarjanjem po tipkah starega sivega remingtona. Šele na zadnjih straneh, ki so končno postavile vse pike na i, sem ugledala obraz glinenega dečka. Bilo je, kot bi vame zrl kup gline, ki sem ga stran za stranjo gnetla in oblikovala v to, kar je ves čas bil. Fant, ki je dosegel velike reči, kot Michelangelo, a še večje in to nehote - v vse, kar mu je presekalo pot, ni dal nič manj kot celega sebe.

O nekaterih knjigah se absolutno premalo piše. Še večji greh je, da se jih premalo bere. Deček, ki je postal most (Markus Zusak, 2020, založba Sanje) ni odličen roman. Je orkan, ki te brez opozorila posrka med nežna, mila čustva sredi robatega dialoga odraščajočih dedcev, v točki zatišja pa prepriča z vrhunskim slogom Markusa Zusaka. In ne zasluži si nič manj kot naziv izklesana knjižna mojstrovina.

sobota, 18. oktober 2014

Leon in Louise

Po branju knjige Leon in Louise (Alex Capus) ...



Če premorete okus za nesmrtne ljubezenske zgodbe, vam polagam na srce - nikar ne zamudite srečanja z Leonom in Louise! Njuna zgodba je izjemna, ljubezen pa skrajno romantična. Pa čeprav je tako nedosegljiva, da deluje kot privid, tako usodna, da je že kičasta. Povezanost fanta, katerega usoda je spomladi 1918 švisnila mimo na šklopotajočem kolesu, in senzacionalnega dekleta v pikčasti bluzi se iskri skozi neuničljivo privlačnost. Tudi ko kolapsira svet, ne enkrat, ampak dvakrat, njuna ljubezen na pogoriščih duš in teles vedno znova vznika.
Smešno, ampak spremljanje tega sicer prisrčnega tekanja za usodo na koncu (oziroma začetku) izzveni za odtenek preveč klišejsko, hkrati pa se iz popisanih strani prikrade misel, da če bi roman primerjali s kavo, bi bila ta prav gotovo presladka.

petek, 26. september 2014

Žeparka (Fingersmith)

Po branju knjige Žeparka (Sarah Waters) ...




Nagovarjala me je tako dolgo, da sem jo - za kazen - prebrala kar dvakrat.
Tako imenovana Žeparka bi se pri nas zlahka promovirala z (večpomenskim) naslovom Spretni prsti, ki ji glede na mestoma žgečkljivo pisanje nekako bolje pristaja. Čeprav s slovesom lezbičnega branja zgodba veliko bolj pritegne z zgodovinskimi kulisami in skiciranjem preteklih družbenih razmer(ij). Ah ja. In z enim taboljših spinov. Takim filmskim. Ki bi ga bilo škoda zamuditi samo zaradi dotične žanrske naravnanosti.

torek, 13. maj 2014

Ko ti na glavo pade Zajčje leto

Po branju knjige Zajčje leto (Arto Paasilinna) ...

Pride čas, za vsako reč. Tudi za Paasilinno.
Da vstopiš v prav-nič-posebno, pusto, črno-belo leto, ki po nizu naključij za sodobnega Homo Sapiensa finskega delavskega razreda postane skrajno nepredvidljivo. Tok dogajanja sprva spominja na redosled dogodkov v stilu metuljevega efekta: če se na cesti pred avtomobilom ne bi znašel zajček, ga zgrbljena možakarja ne bi zadela, če ga ne bi zadela, ne bi eden od njiju brez vsakršnega opozorila izstopil iz avta, tik za tem pa kar iz svojega življenja in ... No, roman bi (z zajcem vred) odskakljal mimo, ne da bi te utegnil usodno zadeti. In ključni moment? V trenutku, ko Junak (in to Junak z veliko začetnico, ker si upa) pritisne na gumb za pavzo, hkrati pa priložnost ponudi tudi bralcu (če si upa premleti, kaj ga je med vrsticami zadelo, je to Bralec z veliko začetnico). V kakšnem svetu živimo, s kakšnim korakom tlačimo dneve in kje bi v resnici želeli zaviti z glavne poti? 

Padel mi je v roke, ta odštekani Paasilinna, in mislila sem, da sem nekje na poti morala pasti na glavo. Zdaj imam polno glavo vprašanj v stilu, kje so meje našega mentalnega sveta in zakaj končno resnično ne padem na glavo, da bi jih premaknila.

nedelja, 23. marec 2014

Tretja možnost

Po branju knjige Tretja možnost (Janja Vidmar in Boris Grivić) ...

Ona (Fatima) - izgubljena. Dobesedno in tudi drugače. Sredi odrešilnega (?) urbanega vrveža, ki ne more ne utišati ne preglasiti kričečih spominov prisilno otopele zavesti.
On (Müller) - izgubljen (še bolj, če je to sploh možno) v konceptu pogrezajočega kapitalističnega udobja in lastne jebe. 
Tretja možnost - skupen projekt kot izhod v sili. Ki se sicer ne odpira kot na dlani. Je prej kot segreta juha, pripravljena, da napoji, pogreje, opeče ... Odvisno od tega, kako hlastno jo pogoltneš.

Pa je Tretja možnost še veliko več kot to. Knjiga bruhajočih isker imenitnih, vzpodbudnih besednih zvez grobega pomena. Užitek branja za besedne sladokusce, ki so se pripravljeni potopiti v grenak trenutek, ko zmanjka "preje za besede" (str. 164), ko prevladajo raztreščene podobe srebreniških ruševin in begu iz lastnega življenja ni videti kraja.

sreda, 8. januar 2014

Jagten: Lov v kinu

Po gledanju filma Lov (Jagten) ...



Nekatera ravnanja so tabu. Brez pardona nesprejemljiva. V bistvu odvratno nečloveška. Kot taka družbeno pogojena, družbeno sprejeta. Domnevna zloraba nedotakljivih je sposobna vžgati iskro, ta pa zanetiti požar - ne požar, zubljen vihar.
Tudi če se zdi, in v nekem trenutku filmskega slavospeva v stilu Vox populi, vox dei se tako dejansko zdi, da ga je mogoče zajeziti, obvladati, pozabiti (?) in nekako obnoviti osmojeno življenje, premore požar v resnici neslutene razsežnosti. Ga je v praksi sploh mogoče pogasiti? Uiti razbeljenim zubljem človeških strasti? 
Nato še ljudstvo počasi začne ugotavljati, da boli. Tudi če gre v osnovi le za hipen, nepremišljen in v resnici otroško nedolžen nesmisel. In žge. Da še bolj kot udarci pečejo neme, neizrečene besede, izmikajoče oči. In potem, ko kozlovska sodba v Višnji Gori že doseže absurdni vrhunec, se človeku razodene, kako bi ravnal, če bi poznal le zgodbo druge strani.
Prav zares, hitro smo sposobni pobrati prvi kamen in se divje pognati na lov ...

sreda, 13. november 2013

Ob tebi

Po branju knjige Ob tebi (Jojo Moyes) ...


Lahko je o poskočnem koraku klobasati tistemu, ki nikoli ne stopi v neudobne čevlje. Ko te srbi jezik, navadno prav nič ne škodi, če narediš korak nazaj - in če si ravno Ob tebi, si iz popolnoma drugega zornega kota lahko ogledaš poosebljeno odtujenost.   
Kaj vidiš? 
Pokončnega, ups, napačna izbira besed, recimo ponosnega svetovljana, ki ima pod palcem vse, česar ne želi. Še njegove sanje imajo groteskno popačen obraz. Kako živeti, če se te (popolnoma upravičeno, bi lahko rekla) loti brezup in je tvoj najbližji (in edini) prijatelj takorekoč neprehoden obrambni zid? Kako se jutro za jutrom spopadati s težo neusmiljenih vek, padajočih na oči, ki ne želijo videti? Če te skupaj drži le še neskončno, trmasto pomanjkanje življenjske volje? 
Čeprav se na to ni zanašati, je trk dveh planetov lahko tudi produktiven. Včasih celo odpira vrata zbujanju spečih potencialov in neopazno, a neizogibno aktivira polnejše življenje.