Nekatera ravnanja so tabu. Brez pardona nesprejemljiva. V bistvu odvratno nečloveška. Kot taka družbeno pogojena, družbeno sprejeta. Domnevna zloraba nedotakljivih je sposobna vžgati iskro, ta pa zanetiti požar - ne požar, zubljen vihar.
Tudi če se zdi, in v nekem trenutku filmskega slavospeva v stilu Vox populi, vox dei se tako dejansko zdi, da ga je mogoče zajeziti, obvladati, pozabiti (?) in nekako obnoviti osmojeno življenje, premore požar v resnici neslutene razsežnosti. Ga je v praksi sploh mogoče pogasiti? Uiti razbeljenim zubljem človeških strasti?
Nato še ljudstvo počasi začne ugotavljati, da boli. Tudi če gre v osnovi le za hipen, nepremišljen in v resnici otroško nedolžen nesmisel. In žge. Da še bolj kot udarci pečejo neme, neizrečene besede, izmikajoče oči. In potem, ko kozlovska sodba v Višnji Gori že doseže absurdni vrhunec, se človeku razodene, kako bi ravnal, če bi poznal le zgodbo druge strani.
Prav zares, hitro smo sposobni pobrati prvi kamen in se divje pognati na lov ...
