sreda, 13. november 2013

Ob tebi

Po branju knjige Ob tebi (Jojo Moyes) ...


Lahko je o poskočnem koraku klobasati tistemu, ki nikoli ne stopi v neudobne čevlje. Ko te srbi jezik, navadno prav nič ne škodi, če narediš korak nazaj - in če si ravno Ob tebi, si iz popolnoma drugega zornega kota lahko ogledaš poosebljeno odtujenost.   
Kaj vidiš? 
Pokončnega, ups, napačna izbira besed, recimo ponosnega svetovljana, ki ima pod palcem vse, česar ne želi. Še njegove sanje imajo groteskno popačen obraz. Kako živeti, če se te (popolnoma upravičeno, bi lahko rekla) loti brezup in je tvoj najbližji (in edini) prijatelj takorekoč neprehoden obrambni zid? Kako se jutro za jutrom spopadati s težo neusmiljenih vek, padajočih na oči, ki ne želijo videti? Če te skupaj drži le še neskončno, trmasto pomanjkanje življenjske volje? 
Čeprav se na to ni zanašati, je trk dveh planetov lahko tudi produktiven. Včasih celo odpira vrata zbujanju spečih potencialov in neopazno, a neizogibno aktivira polnejše življenje.

sreda, 30. oktober 2013

Ujetnik nebes s Pokopališča pozabljenih knjig

Po branju knjige Ujetnik nebes (Carlos Ruiz Zafon) ...

Knjiga o knjigah, ki spreminjajo življenja ... 
Ena izmed del Pokopališča pozabljenih knjig (berete jih lahko kot nanizanke in ne nujno kot nadaljevanke) te počasi vpija kot goba (ali je pač obratno?) in v bralcu istočasno predvaja film, posnet malo v barvni, malo v črno-beli tehniki. Skok v Barcelono dveh časov je kratkočasno potovanje, ki tudi dejansko hitro mine. Zaradi lahkotnosti, zaradi dobitne kombinacije poljudnih žanrov, tudi zaradi besedne spretnosti, utelešene v dovtipih gobčnega knjižnega junaka. Branje za lenobne jesenske popoldneve.

Krive so zvezde

Po branju knjige za mladino - ki jo bodo prej ali kasneje (odvisno od bralskih tendenc) brali tudi starši - Krive so zvezde (John Green) ...

Kaj sploh lahko zvezde zakrivijo najstnikom? Marsikateremu nič. Nekaterim marsikaj. Peščici vse.
Lahko jih izpostavijo neskončnemu (bog, kako relativen je ta pojem!) tuhtanju o  vesolju, ki "hoče, da ga opazimo", matematičnih množicah, veliko prepogosto tudi o verjetnostnem računu. Tem izbrancem življenje vmes za pokušnjo (ne morem se odločiti, ali gre za iskreno darilo ali zgolj za golo norčevanje) ponudi obrok zaresnega, brezskrbnega življenja (no, življenje najstnika ni nikoli zares brezskrbno), ki ga na zlaganost znova in znova opominjajo tako prozorni rakovi priboljški. Ki ponujajo (začasen) zasilen izhod pred strahom pozabe.
Obtožene zvezde osvetljujejo nepozabno branje, pronicljive junake, iskreno potovanje, ki bi ga kdo lahko poimenoval življenje.
Pred bralci so ure tihega branja, morda s stisnjenimi ustnicami (in/ali srcem) in ko boste obrnili zadnji list


Dragi obiskovalec, ne, zapisek ni nedokončan. Točno tak je, kot mora biti. ;)
P. S.: Hvala za obisk.

Bogovi? Ameriški bogovi?

Po branju romana Ameriški bogovi (Neil Gaiman) ...

Zgodba, ki jo avtor niza z navidezno lahkotnostjo, je čisto zares zgodba o bogovih. A ne pričakujte filozofske razprave brez konca in kraja. Za bralca je njen tok v bistvu presenetljivo preprost in razumljiv (dobro, v kolikor je pač mogoče razumeti hordo svojeglavih bogov, ki jih je človeštvo kadar koli častilo), ne da bi bila zavita v zagonetne metafore. Še dobro, ker je cel roman ena sama metafora.  Ko se zgodba začne zapletati, bralcu postane jasno, da so Ameriški bogovi večplastni in jih mora tako tudi brati. Meja med realnim in mitskim je zabrisana, protagonisti se, ko jim to ustreza, skrivajo v "zaodrje" in vračajo v prvi plan. In zamikalo vas bo, da to svojevrstno pisanje s kancem nejevolje označite za konstrukt (znanstvene) fantastike, nato pa se boste zavedli, da se v resnici veliko bolj bere kot navdih magičnega realizma - zgodba, ki bi lahko bila resnična, če ... (bi le bila malo bolj verjetna). 



Vredno branja; nič ne škodi, če presekate monotono enoličnost vsega ostalega, kar se navadno znajde na vaši knjižni polici.

Novorojen

Po branju knjige Novorojen (Margaret Mazzantini) ... 

Branje Novorojenega je požiranje besed, dokler te besede ne požrejo ... 

Ko knjige ne moreš odložiti, ker te vase posrkajo strani, nabite s čustvi. Ko ti zgodba z vso svojo težo obleži v želodcu, navidezna lahkotnost sloga pa te hkrati sili, da hočeš še. Tragični momenti so namreč opisani neverjetno umetelno - avtoričin slog pisanja, posut z metaforičnimi biserčki, je tako krasen, da začutiš pristnost opisanih dogodkov. Ko se bitka za Sarajevo zlije z bitko za ljubezen in za bralca skoraj neopazno prerase v kolektivni boj (na trenutke komaj še tlečega) upanja. Ko ima nepozabno branje za nas (Slovence, "Jugoslovane", če si drznemo tako reči) še dodano vrednost, ker opisuje usodo mesta najboljših čevapov (ki je bilo nedolgo nazaj tudi malo "naše") in njeno vojno, o kateri vemo dovolj, pa še vedno premalo ... 

Kamen potrpljenja

Po branju romana Syngue sabour – Kamen potrpljenja (Atiq Rahimi) ...

Izjemna zgodba se na prvi pogled res odvija v do obisti izpraznjeni sobi – ni fizičnih predmetov, še manj pa konkretnega življenja – od pušk preluknjane četrti Afganistana, a bi se lahko tudi v tišini evropske podeželske hiše.

Večplastno branje izrisuje predstavo izžetosti, zaradi katere se pred bralcem kaplja za kapljo, krog za krogom molka razgalja potlačena ženska duša. Duša, ki v pričakovanju Vstajenja skorajda blazno vžiga plamene, da bi se očistila in hkrati zanetila dovolj velik požar, ki bi jo dokončno odrešil pekla. Ne toliko tistega, ki požira drugo stran obleganih zidov, temveč pekla, naseljenega v njenem drobovju.

torek, 29. oktober 2013

In iz Somraka je stopil Edward

Po gledanju filma Somrak ...

"Dream as if you'll live forever, live as if you'll die today." (James Dean) 

Po drugem ogledu vampirske romance sem v romantični zoni somraka končno prišla do spoznanja, zakaj je Robert Pattinson, sodobni James Dean (le primerjajte slike!), naenkrat postal tako in.
Edward je tip z drugega sveta, tuja vrsta. Ker je vampir, pardon, zaljubljeni vampir??? Ne.
Edward ni le lep (kaj lep, lep da dol padeš!), ampak je predvsem pošast z vrednotami, ki danes niso več prioriteta vzgojnega discipliniranja.
Če bi Edward bil samo sakramensko lep (ne pozabimo, vampirji so ustvarjeni tako, da prav vse na njih, od njihove zunanjosti, do njihovega vonja, privablja človeške žrtve), me ne bi tako neverjetno prevzel, kot me je. Simbol ženskega poželjenja je postal predvsem zato, ker je lep IN ker je "lep" tudi navznoter. Ker je popoln džentlman (dobesedno), ker so njegove manire take, kot jih danes pri mladeničih več ne srečaš, ker je v celoti gledano enostavno popoln.
S Somrakom so nam na lahek način prodali fikcijo sodobnega viteza, ki je postal fantazija vsakega dekleta, vsake ženske s sanjami o prvinskem Moškem - ki nosi hlače in glavo na pravem mestu! In hkrati obljublja brezpogojno in večno (ah, usodno!) ljubezen - kar je, blago rečeno, vrhunec brezčasne romantike ... začinjene z - ne, ne s seksom, pa vendar doživetjem, adrenalinom, ki poživlja žile in pomirja duha, ki ga zlahka nadomesti.
Na Edwarde s takšno kombinacijo ženske pač zlahka padamo.

Vicky Cristina Barcelona = epopeja ljubezni


Po gledanju filma Vicky Cristina Barcelona ...

... pa ne le ljubezni, ampak tudi (ali celo predvsem) epopeja vprašanj o njej - (ne)ulovljivi, velikokrat idealizirani, pa tudi klišejsko zastavljeni in predstavljani dinamiki, ki nas drži pokonci. No, vsaj Vicky in Cristino, ki ljubezen iščeta na različnih koncih (notranjega) sveta. Nato pa obe Američanki - povsem nepričakovano - sredi Evrope odkrijeta novo (možno) definicijo le-te in se ji (hočešnočeš) prepustita ... Po tej izkušnji, zrcaljeni skozi realizirano fantazijo fatalnega Evropejca in (neukrotljivo) strastne Evropejke, se domov ne moreta vrniti enaki.

"/K/ompleksen ravno prav, da ne mori, a da misliti, in ne pripoveduje, pač pa se pogovarja z gledalcem" (Andrej Urbanc, Reflektor, 22. 1. 2009 -http://reflektor.si/2009/01/22/vicky-christina-barcelona/)

- Točno - in to z gledalcem, ki ga zgodba popolnoma prevzame.


"Serija romantičnih zapletov vodi karakterje v precej kaotično stanje." (http://www.kolosej.si/filmi/film/ljubezen-v-barceloni/)

- Morda, vendar nikakor ne po poti "komične romantične drame", ampak skozi neopredeljive drobce (samo)zavedanja vsakega lika, ki ni ne komično, še manj je (začuda?) romantično, gotovo pa je (bolj ali manj) frustrirajoče, kar igralska zasedba skozi emotivno izražanje zelo slikovito upodobi. 

Stavek, ki je za vedno spremenil znanost o zmenkih

Po branju knjige Mu pač ni do tebe (Greg Behrendt, Liz Tuccillo) ...




Ker me je film prepričal, sem si v knjižnici rezervirala izposojeno knjigo. Pričakovala sem zgodbo, polno komičnih zapletov v poskusih učinkovitega komuniciranja med osebki moškega in ženskega spola, pač v stilu Seksa v mestu, če je že nastala s strani tandema, ki je sodeloval pri tej kultni seriji. Izkupiček pa je bil zelo skromen. Knjiga je predvsem kvazipsihološki priročnik v stilu rubrike Vprašaj strokovnjaka - stoineno (mogoče in nemogoče) vprašanje ter stoinenkrat ponovljen odgovor: mu pač ni do tebe.
Živ dolgčas.

Urbani ekošik

Po branju (in ogledovanju) knjige Urbani ekošik (Oliver Heath) ...

Pri Vale-Novak so izdali simpatično čtivo, priročnik Olivera Heatha, ki temelji na ideji: zmanjšaj porabo - uporabi znova - recikliraj. Poleg tega, da je polna fotografij sodobno-starinskega sloga z okolju prijaznimi idejami za opremljanje stanovanja (okoli kuhinjske mize različni star(insk)i stoli, obrabljen starinski kovček kot nočna omarica, stare vitrine so shramba za čevlje ipd.), vsebuje tudi koristne nasvete, kako zmanjšati porabo energije ter znižati stroške.
Recimo:
Pralni oziroma pomivalni stroj uporabite šele, ko je poln.
Perilo sušite na zraku namesto v sušilniku.
Uporabite varčne žarnice - v enem letu porabi šestkrat manj elektrike kot navadna.
Okna naj bodo dvojno ali trojno zastekljena. Izberite lesene okvirje, saj so manj škodljivi kot aluminijasti ali plastični.
Električnih naprav ne puščajte v pripravljenosti (tudi takrat porabljajo energijo), ampak jih izklopite iz vtičnice.

Tudi če gre le za "etično" modno muho, pride ideja o združevanju prijetnega s koristnim oz. prijaznim do okolja v času, v katerem živimo (zviševanje stroškov ...), zelo prav.

7 POUNDS ali Not just another love story

Po gledanju filma 7 pounds ...



Ko te prešine, kje je lahko meja med pogumnim Človekom in človeškim Pogumom. In ko skozi izvrsten performans igralca enostavno začutiš veličino tistega, ki je usodi dolžan približno 3 kilograme (7 pounds).

Spomini Ničeta ali film Slumdog Millionaire


Po gledanju filma Revni milijonar ...

Navdihujoča zgodba o poti, posuti z brazgotinami, ki celijo, a ostanejo za zmeraj. In pričevanje o silovitem, ironičnem trku z usodo - sredi Mumbaja, s Hollywoodskim pridihom.

Lov na leposlovno različico se začenja.




Coelhova Odiseja - Zahir


Po branju knjige Zahir (Paulo Coelho) ...

Rdeča nit Coelhovih zgodb je v tej različici upodobljena kot Zahir. Kot tisto, kar te, kot usoda, nenehno spremlja. In prinaša še eno pričevanje o globljih pomenih v življenju, ki se stekajo v eno in ključno - Ljubezen. Odiseja, ki po sledi Ariadnine niti dokončno (?) prispe na svoj cilj.

" ... dva gasilca vstopita v cvetličarno, da bi pogasila majhen požar. Na koncu, ko pogasita, se iz cvetličarne odpravita na breg potoka. Obraz prvega je ves sajast, drugi pa je popolnoma čist. Vprašanje - kdo si bo umil obraz? /.../ Tisti z umazanim obrazom bo pogledal drugega in pomislil, da je tudi sam čist. In seveda obratno. Tisti s čistim obrazom bo videl, da je njegov tovariš ves sajast in bo pomislil, da je gotovo tudi sam ves sajast in da se mora umiti."

Paulo Coelho, Zahir (2005: 154)

Anthony Capella drugič ali Okus po ljubezni

Po branju knjige Okus po ljubezni (Anthony Capella) ...

Delo Recept za ljubezen je bilo res v besede spretno zavita ljubezen do italijanske kulture. A pravo popotovanje v do natančnih sestavin razstavljeno okušanje Italije se začenja šele v knjigi Okus po ljubezni.

Stara modrost v novi zgodbi, ki jo (za žensko) sekljata, mešata in flambirata moška protagonista, zlahka nagovarja tudi lovca (ne le nabiralke): moški, ki je spreten v kuhinji, bo spreten tudi pod odejo (in obratno?) … ;)


Za pokušino:
»Veš, ker je velika razlika med tem, da nekomu vzbudiš poželenje, in tem, da se zaljubi vate.«

»Kako to, filozof?«

Če hočeš koga spraviti v jok,« je počasi rekel Bruno, »mu daš narezati čebulo. Če pa hočeš, da postane žalosten, mu skuhaš jed, ki mu jo je kuhala mama, ko je bil še majhen. Opaziš razliko?«

Tomasso je skomignil z rameni.

»Če pa hočeš nekomu vzbuditi poželenje ...« je nadaljeval Bruno. »No, to je težje, kot spraviti koga v jok, ampak prav gotovo ni nemogoče. Morski sadeži, seveda, imajo afrodizične lastnosti, mehkužci prav tako – na primer lanarche ajo e ojo, polži z oljem in česnom. Morda malce carciofioni, male artičoke z meto, ki jim s prsti razpreš liste in pomočiš v mehko, stopljeno maslo. Vino, jasno. Za konec pa eksplozijo sladkosti, nekaj lahkega, ampak umetelnega, kar ti da občutek, da si poln energije in da prekipevaš od sreče – vendar je to le ena plat zgodbe. Če hočeš, da se kdo zaljubi vate, mu moraš skuhati nekaj povsem drugačnega, nekaj povsem preprostega, vendar izrazitega okusa. Nekaj, s čimer mu pokažeš, da poznaš njegovo dušo.«

(Capella 2006: 39–40)

Recept za ljubezen Anthonyja Capelle …

… ne temelji le na »slastnem prepletu strasti in kulinarike«, temveč te kot vrtinec vznemirljivih podob posrka v okušanje pristne, klene Italije, erotičnih Italijank, ki živijo po ritmu tarantelle (*1), (po)polne neapeljske kulinarike z izjemno sposobnostjo prevzemanja (*2), a tudi svinčene vojne, ki jemlje življenja, v nastalih kraterjih pa pušča prerešetane duše …

Nato zgodba postane vulkan, ki v trenutku, ko vizualne in čutne oblike dozorijo, izbruhne v vsej svoji naravni mogočnosti – kar bralčeve brbončice obogati z ravno pravšnjo mero začimb življenja – q b. Quanto basta.





*1 “V večini italijanskih plesov,” je Livia čez ramo rekla Jamesu, “moški dvori ženski. Pri tarantelli pa je ženska tista, ki se je je polastila strast. Tako moški ostane tam, kjer je, ženska pa se mu približuje.” Enricovi prsti so lahkotno ubirali strune, hitreje je začel igrati, ko je Livia zvijajoče se zaplesala proti Carlu. “Ampak potem si premisli. Kljub vsemu ga ne potrebuje, čisto zadovoljna je, da je sama.” Naglo se je odsukala proč. /…/ “Potem pa jo preplavi strast. Nora je nanj, obsedena je, njeno telo je čisto razvneto,” je zaklicala. “In tako mu končno pusti, da se ji približa.” (Capella 2007: 178)

*2 Quartilla se je v trenutku znašla ob štedilniku, v omako pomočila žlico ter jo pokusila. /…/ “No,” je naposled s težkim srcem rekla, “malce bahaška je in preveč pekoča – malce jo je treba ukrotiti. Veliko moških bi menilo, da je prav okusna, ampak takšni so pač moški, z lahkoto zamenjajo feferone in močne okuse s krepko, dobro hrano, še posebej če jo zelo lepo postrežeš. Ampak bo dobra.” (prav tam: 28–29)

Grenko morje

Po branju knjige Grenko morje (Marjan Tomšič) ...

Zabavno je brati bolj ali manj uspele prevode (in izvirnike) tujih avtorjev. Lažje se je smejati ali sočustvovati z usodami Drugih. Ko bralca privlači predvsem to, da ga bo z »berljivo« knjigo iz dolgočasnega vsakdana potegnilo v drugačen, boljši svet, v Ameriko. Hallelujah.

Grenko morje, roman o aleksandrinkah, je točno taka eksotika. Živa slika slovenskega bralca, ki ga ponese v Indijo Koromandijo. Le da se izkaže, da se tam sicer res cedita med in mleko, a je mleko presenetljivo grenkega okusa.

Je zgodba o plovbi za kruhom, ne le kruhom, tudi za pogačo. Zgodba na stičišču kultur, sredi barvitega bazarja ljudi in njihovih čustev, zgodba o trgovini z belim blagom s prostovoljnimi (?!) prispevki cankarjanskih mater. Eksotika made in Slovenia. By Marjan Tomšič. In komaj kaj manj berljiva. Za.

   

Ko Filio ni doma ...

... se pred bralcem razgrne zgodba, ki je vse prej kot lahkotno branje. A je tudi nepozabna in neprecenljiva priložnost zazrtja v človekovo resnično naravo. Homo homini lupus.

V opozorilo: totalitarna ustrojenost družbe, ki obvladuje medla, prazna življenja, lahko z bestialnostjo upravljanja vzbuja gnus.





"Nič novega, si pomislil takrat, človek samo ponavlja." (Berta Bojetu 2004: 175)

četrtek, 24. oktober 2013

Glamur s popustom

Po branju knjige Glamur s popustom (Lisa Corva) ...





Komična tragedija, ki pred bralca postavlja ogledalo sedanjo-prihodnje družbe in z optimističnim pesimizmom protagonistke (kljub na trenutke prav boleče realni podlagi, ki je vedno bližje resničnim objektiviziranim subjektom potrošniške družbe) na obraz privablja nasmeh. 

sobota, 5. oktober 2013

Distorzija



Po branju knjige Distorzija (Dušan Dim) ...

Mladinski roman, ki skozi prerez mladostnika oddaja pravo mero tistega vedno iskanega pozabljenega sanjanja, ki trmasto stremi k uresničevanju ciljev. Ali pa roman, ki z lastno alternativno specifiko ne bo prodrl do bralca-druge-generacije.

Ko te odnese val ...

Po branju knjige Val (Todd Strasser) ...

Zgodba o šolskem psihološko-sociološkem eksperimentu, ki ga je navdihnilo učitelju zgodovine zastavljeno vprašanje po ogledu dokumentarca o nacističnih pobojih po drugi svetovni vojni: »Kako je mogoče, da so Nemci samo sedeli in gledali, medtem ko so nacisti pobijali ljudi vse okrog njih, potem pa trdili, da niso ničesar vedeli o tem? Kako je mogoče, da so bili taki? In kako je mogoče, da so si sploh drznili trditi kaj takega?«
Eksperiment (v resnici izveden v Kaliforniji leta 1967), ki dokazuje, da smo ljudje čredne živali, da stremimo za tem, da bi bili vódeni, da smo v posebnih okoliščinah pripravljeni spregledati lastno vest in slepo zaupati …
Slepo zaupanje »višjemu cilju« karizmatičnega vodje, ki je gimnazijce naučilo morda najpomembnejše lekcije v njihovem življenju – kako nevarno je lahko zatiranje svobode govora in mišljenja ter kako dvorezen je lahko militanten način vodenja skupnosti.
Skupnost, ki je nenadejano prerasla okvirje razreda, v katerem je nastala, in bila razpuščena, ko je že ušla z vajeti, a vendar še preden bi lahko privedla do (katastrofalnih) posledic, kot so bile recimo upodobljene v filmski različici Die Walle. 
Film, ki s prstom pokaže na moč vodene množice, kakršna je v preteklosti že obstajala v obliki nemškega nacionalsocialističnega gibanja pod vodstvom velikega führerja, za katerega je marsikdo verjel, da se ne more več ponoviti. 

 Eksperiment uspel, udeležence odnesel val ... in nikoli več ne bodo taki kot prej.

sreda, 2. oktober 2013

Rojstvo Venere

Po branju knjige Rojstvo Venere (Sarah Dunant) ...
  
Včasih zgodovinske okoliščine lahko pomenijo tudi olajševalne okoliščine – če se zgodijo z umetnostjo prežetemu dekletu, ki odrašča v renesančnih Firencah ravno v času, ko njena življenjska naravnanost vzbuja sum po neprilagojenosti, nečimrnosti, grehu …
Če nositi svoj križ pomeni zanikati ljubezen in izdati vse, v kar sveto verjameš, lahko pomeni prestop na stran krivovercev edino, kar verujočemu še preostane.
Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.

O 11. septembru - kot spomin, kot opomin

Po branju mladinskega romana 11. september … vse na tla pomeče (Eric Walters) ...

Kar knjigo naredi berljivo, ni žig »Kakovostno branje«, kar jo naredi pristno, ni posvetilo Za umrle in za preživele … Ves smisel ji dajejo vezi med literarnimi osebami, spletene skoraj na silo pred in sredi docela nepričakovane situacije. V teh vezeh se zrcali tista plat človeštva, ki nepreklicno veruje v vse, kar je 11. septembra leta 2001 ob 10. uri zjutraj pristalo pod ruševinami Svetovnega trgovskega centra. In samo zato, ker te vezi ne stopajo ne na stran »nas« ne na stran »drugih«, je življenjska sila v njih nepremagljiva.

Prepovedani kruh

Po branju knjige Prepovedani kruh (Erica Johnson Debeljak) ...

Tuje besede, čeprav prevedene, se na prvi pogled zdijo kot popačen odsev v ogledalu. Ne toliko zato, ker bi bile preveč kritične, morda krivične ali preprosto samo nedomače. Podobi domačega koščka sveta je namreč končno mogoče pogledati v oči brez (jugo)nostalgičnih očal, ki smo si jih (moja generacija sicer že z veliko manj zanosa kot tiste pred nami) prvič nataknili nekako istočasno z rdečo rutko in modro titovko …


Kljub celotni intimni zgodbi Američanke, tej rdeči niti, ki je povezovala vse, kar sem v resnici želela iz knjige posrkati, zaradi hlastnega požiranja besed na kavču ni ostala niti ena drobtinica Prepovedanega kruha. Tako doživeto sem vpijala lastno zgodovino, ki, zapisana, deluje kot pripovedovanje preko paravana kulturnih razsežnosti. Moj dom je moja dežela – tudi tista, ki jo doživijo tuje oči.

Odvratne rime

Po branju knjige otroške poezije Odvratne rime (Roald Dahl) ...
Oblikovane brez moralnih zadržkov, nenasitno nasilne, osupljivo posebne in odvratno privlačne … Otroška klasika v brezsramno krvavi preobleki spominja na pravljice za odrasle z dih jemajočo besedno predanostjo izvrstnega prevoda in presenetljivimi preobrati.  
Čudovit zverinski svet kolosalnega nosatca, prevaranih medvedov, lačnega volka in nenazadnje praktične Rdeče kapice so nedvomno obvezno čtivo vsakega pravega knjigofila. In če se komu zdi, da bi odvratne rimane zgodbe na neki točki znale biti sol na rano radovednega otroka, zagotavljam, da so hkrati tudi nepogrešljiva začinka (p)opisanega sveta.

Desino igranje v peskovniku Boga Otroka

Po branju romana za odrasle Peskovnik Boga Otroka (Desa Muck) ...
Če ne bi vedela, da Desa Muck resnično zna pisati, knjige s tako čudnim naslovom nikoli ne bi vzela s knjižne police, kaj šele da bi jo od začetka do konca prebrala. Vem, predsodki; pa se tolažim z mislijo, da sem žrtev časa in okolja, v katerem živim.


In nisem bila razočarana. Svet Desinega formata, ki na glavni ženski lik s socialnega dna pritiska s težo prihodnosti (in pospeški kaotične preteklosti), se razvije v utopijo s (kvazi)religiozno osnovo. In v njej smo vsi potičke v peskovniku Boga Otroka. Tiste potičke, ki zvečer ostanejo nedotaknjene, kot recimo Milina, so kot opomnik, da se tudi največjim falirancem v življenju lahko zgodi kaka dobra stvar. Morda.

Popularne zgodbe

Po branju knjige Popularne zgodbe (Vesna Lemaić) ...


V njih se besede gnetejo v čisto sliko - ne glede na to, o čem je govora. In govora je o marsičem.
KalanBaphie in Tatienne, recimo, so nadrealistični junaki, ki briljantno, kot zares odigrajo svoje vloge. Tudi če katera od "populark" - izjemoma - kot utrujen telefon izzveni v prazno ...

Vesni svežih, originalno izpiljenih idej kot da ne zmanjka. Brati njene zgodbe je kot strmeti v kratkometražne filme z obveznim spinom. A brez spoilerjev. Nič ni, nič ni! Je le knjiga, sploh ne tako obsežna (148 strani), ki "/v/ sebi drži skrivnost, ki je noče spustiti iz lupine" (Lemaić 2008: 148). Morda bo tudi zato ostala še dolgo atraktivna ...