Pride čas, za vsako reč. Tudi za Paasilinno.
Da vstopiš v prav-nič-posebno, pusto, črno-belo leto, ki po nizu naključij za sodobnega Homo Sapiensa finskega delavskega razreda postane skrajno nepredvidljivo. Tok dogajanja sprva spominja na redosled dogodkov v stilu metuljevega efekta: če se na cesti pred avtomobilom ne bi znašel zajček, ga zgrbljena možakarja ne bi zadela, če ga ne bi zadela, ne bi eden od njiju brez vsakršnega opozorila izstopil iz avta, tik za tem pa kar iz svojega življenja in ... No, roman bi (z zajcem vred) odskakljal mimo, ne da bi te utegnil usodno zadeti. In ključni moment? V trenutku, ko Junak (in to Junak z veliko začetnico, ker si upa) pritisne na gumb za pavzo, hkrati pa priložnost ponudi tudi bralcu (če si upa premleti, kaj ga je med vrsticami zadelo, je to Bralec z veliko začetnico). V kakšnem svetu živimo, s kakšnim korakom tlačimo dneve in kje bi v resnici želeli zaviti z glavne poti?
Padel mi je v roke, ta odštekani Paasilinna, in mislila sem, da sem nekje na poti morala pasti na glavo. Zdaj imam polno glavo vprašanj v stilu, kje so meje našega mentalnega sveta in zakaj končno resnično ne padem na glavo, da bi jih premaknila.
