Lahko je o poskočnem koraku klobasati tistemu, ki nikoli ne stopi v neudobne čevlje. Ko te srbi jezik, navadno prav nič ne škodi, če narediš korak nazaj - in če si ravno Ob tebi, si iz popolnoma drugega zornega kota lahko ogledaš poosebljeno odtujenost.
Kaj vidiš?
Pokončnega, ups, napačna izbira besed, recimo ponosnega svetovljana, ki ima pod palcem vse, česar ne želi. Še njegove sanje imajo groteskno popačen obraz. Kako živeti, če se te (popolnoma upravičeno, bi lahko rekla) loti brezup in je tvoj najbližji (in edini) prijatelj takorekoč neprehoden obrambni zid? Kako se jutro za jutrom spopadati s težo neusmiljenih vek, padajočih na oči, ki ne želijo videti? Če te skupaj drži le še neskončno, trmasto pomanjkanje življenjske volje?
Čeprav se na to ni zanašati, je trk dveh planetov lahko tudi produktiven. Včasih celo odpira vrata zbujanju spečih potencialov in neopazno, a neizogibno aktivira polnejše življenje.
