Najprej je bil (samo) moj sogovorec. Najstarejši Dunbar iz knjige, namreč. Kot stari znanec, ki sem mu prisluhnila z druge strani mize. Ploha besed, ki jih je škljocal s starim babičinim pisalnim strojem, se je vsula na moja razoglava ramena, kot bi se odprlo nebo. Pa ni bilo nebo; zrla sem v podobe (tako žive, da jim nisem mogla uiti niti takrat, ko sem odložila roman), v življenje, kakršno se rodi, zapleta in umre ... Če bi šlo samo za popoln roman (galaksije daleč od popolnosti, ki nam maha iz malomeščanske predmestne hiše, je v resnici), bi ga zlahka odložila. A postal je moj predmet občudovanja, kot je bila Clayju, četrtemu od Dunbarjev, knjiga o Buonarrotiju.
Odnesel me je s sabo, Matthew po imenu, popolnoma nepripravljeno na zgodbo, ki je sledila fantu in psici in kači. In mašini, ki je morala vstati od mrtvih, da je popisal vse, kar ni smelo, ni moglo več ostati neizrečeno. O petih bratih in Morilcu, ki je bil nekoč Oče (in je veliko kasneje na mostu to spet postal). Pa o ženskah, ki so kot žarometi na stadionu osvetlile in osmislile življenja te druščine moških grobih besed in izurjenih mišic, a zmehčanega, steptanega motorja sredi prsi. Brez teh žensk - Penny, Claudie in Carey - bi šopek Dunbarjev na Archer streetu izginil v zadušljivem ozračju ograjenih verand, ki so pripovedovale vsaka svojo zgodbo, in geometriji uličnih svetilk, znotraj katere so se fantje znojili raje kot jokali, da bi našli izhod iz blodnjaka osamljenosti, zapuščenosti, brezizhodnosti ...
Zakopana v kavč, še bolj pa zakopana v knjigo, sem pila besedo za besedo, dokler ni zaspalo še zadnje osvetljeno okno v naši ulici in dokler niso iz mojih dlani posijale le posrkane strani. V meni je odmeval le še klavir - tisti, ki je z vso vesoljno silo družil in potem nehote razdvajal pa spet tkal v melodijo črepinje poteptanih sanj. Tekla sem v jutro, ne da bi se premaknila, za Clayem, najbolj tihim bratom, ki je tekel pred spomini, krivdo, samim sabo ... Na ciljni ravnini sem ga končno dohitela, Matthew (vmes sva iz dveh neznancev zrasla v zarotnika) je poskrbel za to z neumornim udarjanjem po tipkah starega sivega remingtona. Šele na zadnjih straneh, ki so končno postavile vse pike na i, sem ugledala obraz glinenega dečka. Bilo je, kot bi vame zrl kup gline, ki sem ga stran za stranjo gnetla in oblikovala v to, kar je ves čas bil. Fant, ki je dosegel velike reči, kot Michelangelo, a še večje in to nehote - v vse, kar mu je presekalo pot, ni dal nič manj kot celega sebe.
O nekaterih knjigah se absolutno premalo piše. Še večji greh je, da se jih premalo bere. Deček, ki je postal most (Markus Zusak, 2020, založba Sanje) ni odličen roman. Je orkan, ki te brez opozorila posrka med nežna, mila čustva sredi robatega dialoga odraščajočih dedcev, v točki zatišja pa prepriča z vrhunskim slogom Markusa Zusaka. In ne zasluži si nič manj kot naziv izklesana knjižna mojstrovina.
