Recept za ljubezen Anthonyja Capelle …

… ne temelji le na »slastnem prepletu strasti in kulinarike«, temveč te kot vrtinec vznemirljivih podob posrka v okušanje pristne, klene Italije, erotičnih Italijank, ki živijo po ritmu tarantelle (*1), (po)polne neapeljske kulinarike z izjemno sposobnostjo prevzemanja (*2), a tudi svinčene vojne, ki jemlje življenja, v nastalih kraterjih pa pušča prerešetane duše …

Nato zgodba postane vulkan, ki v trenutku, ko vizualne in čutne oblike dozorijo, izbruhne v vsej svoji naravni mogočnosti – kar bralčeve brbončice obogati z ravno pravšnjo mero začimb življenja – q b. Quanto basta.

*1 “V večini italijanskih plesov,” je Livia čez ramo rekla Jamesu, “moški dvori ženski. Pri tarantelli pa je ženska tista, ki se je je polastila strast. Tako moški ostane tam, kjer je, ženska pa se mu približuje.” Enricovi prsti so lahkotno ubirali strune, hitreje je začel igrati, ko je Livia zvijajoče se zaplesala proti Carlu. “Ampak potem si premisli. Kljub vsemu ga ne potrebuje, čisto zadovoljna je, da je sama.” Naglo se je odsukala proč. /…/ “Potem pa jo preplavi strast. Nora je nanj, obsedena je, njeno telo je čisto razvneto,” je zaklicala. “In tako mu končno pusti, da se ji približa.” (Capella 2007: 178)

*2 Quartilla se je v trenutku znašla ob štedilniku, v omako pomočila žlico ter jo pokusila. /…/ “No,” je naposled s težkim srcem rekla, “malce bahaška je in preveč pekoča – malce jo je treba ukrotiti. Veliko moških bi menilo, da je prav okusna, ampak takšni so pač moški, z lahkoto zamenjajo feferone in močne okuse s krepko, dobro hrano, še posebej če jo zelo lepo postrežeš. Ampak bo dobra.” (prav tam: 28–29)