Po branju knjige Prepovedani kruh (Erica Johnson Debeljak) ...
Tuje besede, čeprav prevedene, se na prvi pogled zdijo kot popačen odsev v ogledalu. Ne toliko zato, ker bi bile preveč kritične, morda krivične ali preprosto samo nedomače. Podobi domačega koščka sveta je namreč končno mogoče pogledati v oči brez (jugo)nostalgičnih očal, ki smo si jih (moja generacija sicer že z veliko manj zanosa kot tiste pred nami) prvič nataknili nekako istočasno z rdečo rutko in modro titovko …
Kljub celotni intimni zgodbi Američanke, tej rdeči niti, ki je povezovala vse, kar sem v resnici želela iz knjige posrkati, zaradi hlastnega požiranja besed na kavču ni ostala niti ena drobtinica Prepovedanega kruha. Tako doživeto sem vpijala lastno zgodovino, ki, zapisana, deluje kot pripovedovanje preko paravana kulturnih razsežnosti. Moj dom je moja dežela – tudi tista, ki jo doživijo tuje oči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar