Če bi bila cinik, bi rekla, da je film alegorija družbe, v kateri živimo, in da si vsak, ki si bizarnega konstrukta ne more ogledati do konca, le zatiska oči pred naslednjimi dejstvi.
Prvič. Živimo kot voajerji, ki gledamo vse, ki želimo gledati vse, vidimo, zares vidimo pa bore malo oziroma le tisto, kar želimo videti.
Drugič. Restavriranje samega sebe (smo že dosegli skrajni individualizem?) do onemoglosti, do izpraznjenosti (ali pač totalne zasičenosti) dobiva mesto družbenega hobija, in to brez zadržkov, tako rekoč s splošnim družbenim konsenzom.
In tretjič. Raz-človečenje človeka, ta naravnanost, ki razkriva podroben vpogled v človekovo notranjost, kaže, da smo le objekti, v neobvladljivi potrebi po senzacionalnosti, razkazovanju in opaženosti pripravljeni dati na razstavo svoje razvade, še več, strah pred pozabo nas lahko pripravi tudi do tega, da demonstriramo, kako smo v resnici narejeni, in pri tem niti ne trznemo z očesom.
Za vse necinično naravnane in tiste, ki mi ne verjamete na besedo: http://www.youtube.com/watch?v=F_TReXQ_K1M
Ni komentarjev:
Objavite komentar