Ujetnik nebes s Pokopališča pozabljenih knjig

Po branju knjige Ujetnik nebes (Carlos Ruiz Zafon) ...

Knjiga o knjigah, ki spreminjajo življenja ... 

Ena izmed del Pokopališča pozabljenih knjig (berete jih lahko kot nanizanke in ne nujno kot nadaljevanke) te počasi vpija kot goba (ali je pač obratno?) in v bralcu istočasno predvaja film, posnet malo v barvni, malo v črno-beli tehniki. Skok v Barcelono dveh časov je kratkočasno potovanje, ki tudi dejansko hitro mine. Zaradi lahkotnosti, zaradi dobitne kombinacije poljudnih žanrov, tudi zaradi besedne spretnosti, utelešene v dovtipih gobčnega knjižnega junaka. Branje za lenobne jesenske popoldneve.

Krive so zvezde

Po branju knjige za mladino - ki jo bodo prej ali kasneje (odvisno od bralskih tendenc) brali tudi starši - Krive so zvezde (John Green) ...

Kaj sploh lahko zvezde zakrivijo najstnikom? Marsikateremu nič. Nekaterim marsikaj. Peščici vse.

Lahko jih izpostavijo neskončnemu (bog, kako relativen je ta pojem!) tuhtanju o  vesolju, ki "hoče, da ga opazimo", matematičnih množicah, veliko prepogosto tudi o verjetnostnem računu. Tem izbrancem življenje vmes za pokušnjo (ne morem se odločiti, ali gre za iskreno darilo ali zgolj za golo norčevanje) ponudi obrok zaresnega, brezskrbnega življenja (no, življenje najstnika ni nikoli zares brezskrbno), ki ga na zlaganost znova in znova opominjajo tako prozorni rakovi priboljški. Ki ponujajo (začasen) zasilen izhod pred strahom pozabe.

Obtožene zvezde osvetljujejo nepozabno branje, pronicljive junake, iskreno potovanje, ki bi ga kdo lahko poimenoval življenje.

Pred bralci so ure tihega branja, morda s stisnjenimi ustnicami (in/ali srcem) in ko boste obrnili zadnji list


Dragi obiskovalec, ne, zapisek ni nedokončan. Točno tak je, kot mora biti. ;)
P. S.: Hvala za obisk.

Bogovi? Ameriški bogovi?

Po branju romana Ameriški bogovi (Neil Gaiman) ...

Zgodba, ki jo avtor niza z navidezno lahkotnostjo, je čisto zares zgodba o bogovih. A ne pričakujte filozofske razprave brez konca in kraja. Za bralca je njen tok v bistvu presenetljivo preprost in razumljiv (dobro, v kolikor je pač mogoče razumeti hordo svojeglavih bogov, ki jih je človeštvo kadar koli častilo), ne da bi bila zavita v zagonetne metafore. Še dobro, ker je cel roman ena sama metafora.  Ko se zgodba začne zapletati, bralcu postane jasno, da so Ameriški bogovi večplastni in jih mora tako tudi brati. Meja med realnim in mitskim je zabrisana, protagonisti se, ko jim to ustreza, skrivajo v "zaodrje" in vračajo v prvi plan. In zamikalo vas bo, da to svojevrstno pisanje s kancem nejevolje označite za konstrukt (znanstvene) fantastike, nato pa se boste zavedli, da se v resnici veliko bolj bere kot navdih magičnega realizma - zgodba, ki bi lahko bila resnična, če ... (bi le bila malo bolj verjetna). 



Vredno branja; nič ne škodi, če presekate monotono enoličnost vsega ostalega, kar se navadno znajde na vaši knjižni polici.

Novorojen

Po branju knjige Novorojen (Margaret Mazzantini) ... 

Branje Novorojenega je požiranje besed, dokler te besede ne požrejo ... 

Ko knjige ne moreš odložiti, ker te vase posrkajo strani, nabite s čustvi. Ko ti zgodba z vso svojo težo obleži v želodcu, navidezna lahkotnost sloga pa te hkrati sili, da hočeš še. Tragični momenti so namreč opisani neverjetno umetelno - avtoričin slog pisanja, posut z metaforičnimi biserčki, je tako krasen, da začutiš pristnost opisanih dogodkov. Ko se bitka za Sarajevo zlije z bitko za ljubezen in za bralca skoraj neopazno prerase v kolektivni boj (na trenutke komaj še tlečega) upanja. Ko ima nepozabno branje za nas (Slovence, "Jugoslovane", če si drznemo tako reči) še dodano vrednost, ker opisuje usodo mesta najboljših čevapov (ki je bilo nedolgo nazaj tudi malo "naše") in njeno vojno, o kateri vemo dovolj, pa še vedno premalo ... 

Kamen potrpljenja

Po branju romana Syngue sabour – Kamen potrpljenja (Atiq Rahimi) ...

Izjemna zgodba se na prvi pogled res odvija v do obisti izpraznjeni sobi – ni fizičnih predmetov, še manj pa konkretnega življenja – od pušk preluknjane četrti Afganistana, a bi se lahko tudi v tišini evropske podeželske hiše.

Večplastno branje izrisuje predstavo izžetosti, zaradi katere se pred bralcem kaplja za kapljo, krog za krogom molka razgalja potlačena ženska duša. Duša, ki v pričakovanju Vstajenja skorajda blazno vžiga plamene, da bi se očistila in hkrati zanetila dovolj velik požar, ki bi jo dokončno odrešil pekla. Ne toliko tistega, ki požira drugo stran obleganih zidov, temveč pekla, naseljenega v njenem drobovju.

In iz Somraka je stopil Edward

Po gledanju filma Somrak ...

"Dream as if you'll live forever, live as if you'll die today." (James Dean) 

Po drugem ogledu vampirske romance sem v romantični zoni somraka končno prišla do spoznanja, zakaj je Robert Pattinson, sodobni James Dean (le primerjajte slike!), naenkrat postal tako in.
Edward je tip z drugega sveta, tuja vrsta. Ker je vampir, pardon, zaljubljeni vampir??? Ne.
Edward ni le lep (kaj lep, lep da dol padeš!), ampak je predvsem pošast z vrednotami, ki danes niso več prioriteta vzgojnega discipliniranja.
Če bi Edward bil samo sakramensko lep (ne pozabimo, vampirji so ustvarjeni tako, da prav vse na njih, od njihove zunanjosti, do njihovega vonja, privablja človeške žrtve), me ne bi tako neverjetno prevzel, kot me je. Simbol ženskega poželjenja je postal predvsem zato, ker je lep IN ker je "lep" tudi navznoter. Ker je popoln džentlman (dobesedno), ker so njegove manire take, kot jih danes pri mladeničih več ne srečaš, ker je v celoti gledano enostavno popoln.
S Somrakom so nam na lahek način prodali fikcijo sodobnega viteza, ki je postal fantazija vsakega dekleta, vsake ženske s sanjami o prvinskem Moškem - ki nosi hlače in glavo na pravem mestu! In hkrati obljublja brezpogojno in večno (ah, usodno!) ljubezen - kar je, blago rečeno, vrhunec brezčasne romantike ... začinjene z - ne, ne s seksom, pa vendar doživetjem, adrenalinom, ki poživlja žile in pomirja duha, ki ga zlahka nadomesti.
Na Edwarde s takšno kombinacijo ženske pač zlahka padamo.

Vicky Cristina Barcelona = epopeja ljubezni

Po gledanju filma Vicky Cristina Barcelona ...

... pa ne le ljubezni, ampak tudi (ali celo predvsem) epopeja vprašanj o njej - (ne)ulovljivi, velikokrat idealizirani, pa tudi klišejsko zastavljeni in predstavljani dinamiki, ki nas drži pokonci. No, vsaj Vicky in Cristino, ki ljubezen iščeta na različnih koncih (notranjega) sveta. Nato pa obe Američanki - povsem nepričakovano - sredi Evrope odkrijeta novo (možno) definicijo le-te in se ji (hočešnočeš) prepustita ... Po tej izkušnji, zrcaljeni skozi realizirano fantazijo fatalnega Evropejca in (neukrotljivo) strastne Evropejke, se domov ne moreta vrniti enaki.

"/K/ompleksen ravno prav, da ne mori, a da misliti, in ne pripoveduje, pač pa se pogovarja z gledalcem" (Andrej Urbanc, Reflektor, 22. 1. 2009 -http://reflektor.si/2009/01/22/vicky-christina-barcelona/)

- Točno - in to z gledalcem, ki ga zgodba popolnoma prevzame.

"Serija romantičnih zapletov vodi karakterje v precej kaotično stanje." (http://www.kolosej.si/filmi/film/ljubezen-v-barceloni/)

- Morda, vendar nikakor ne po poti "komične romantične drame", ampak skozi neopredeljive drobce (samo)zavedanja vsakega lika, ki ni ne komično, še manj je (začuda?) romantično, gotovo pa je (bolj ali manj) frustrirajoče, kar igralska zasedba skozi emotivno izražanje zelo slikovito upodobi.