Tretja možnost

Po branju knjige Tretja možnost (Janja Vidmar in Boris Grivić) ...

Ona (Fatima) - izgubljena. Dobesedno in tudi drugače. Sredi odrešilnega (?) urbanega vrveža, ki ne more ne utišati ne preglasiti kričečih spominov prisilno otopele zavesti.
On (Müller) - izgubljen (še bolj, če je to sploh možno) v konceptu pogrezajočega kapitalističnega udobja in lastne jebe. 
Tretja možnost - skupen projekt kot izhod v sili. Ki se sicer ne odpira kot na dlani. Je prej kot segreta juha, pripravljena, da napoji, pogreje, opeče ... Odvisno od tega, kako hlastno jo pogoltneš.

Pa je Tretja možnost še veliko več kot to. Knjiga bruhajočih isker imenitnih, vzpodbudnih besednih zvez grobega pomena. Užitek branja za besedne sladokusce, ki so se pripravljeni potopiti v grenak trenutek, ko zmanjka "preje za besede" (str. 164), ko prevladajo raztreščene podobe srebreniških ruševin in begu iz lastnega življenja ni videti kraja.

Jagten: Lov v kinu

Po gledanju filma Lov (Jagten) ...

Nekatera ravnanja so tabu. Brez pardona nesprejemljiva. V bistvu odvratno nečloveška. Kot taka družbeno pogojena, družbeno sprejeta. Domnevna zloraba nedotakljivih je sposobna vžgati iskro, ta pa zanetiti požar - ne požar, zubljen vihar.

Tudi če se zdi, in v nekem trenutku filmskega slavospeva v stilu Vox populi, vox dei se tako dejansko zdi, da ga je mogoče zajeziti, obvladati, pozabiti (?) in nekako obnoviti osmojeno življenje, premore požar v resnici neslutene razsežnosti. Ga je v praksi sploh mogoče pogasiti? Uiti razbeljenim zubljem človeških strasti? 

Nato še ljudstvo počasi začne ugotavljati, da boli. Tudi če gre v osnovi le za hipen, nepremišljen in v resnici otroško nedolžen nesmisel. In žge. Da še bolj kot udarci pečejo neme, neizrečene besede, izmikajoče oči. In potem, ko kozlovska sodba v Višnji Gori že doseže absurdni vrhunec, se človeku razodene, kako bi ravnal, če bi poznal le zgodbo druge strani.

Prav zares, hitro smo sposobni pobrati prvi kamen in se divje pognati na lov ...

Ob tebi

Po branju knjige Ob tebi (Jojo Moyes) ...

Lahko je o poskočnem koraku klobasati tistemu, ki nikoli ne stopi v neudobne čevlje. Ko te srbi jezik, navadno prav nič ne škodi, če narediš korak nazaj - in če si ravno Ob tebi, si iz popolnoma drugega zornega kota lahko ogledaš poosebljeno odtujenost.   

Kaj vidiš? 

Pokončnega, ups, napačna izbira besed, recimo ponosnega svetovljana, ki ima pod palcem vse, česar ne želi. Še njegove sanje imajo groteskno popačen obraz. Kako živeti, če se te (popolnoma upravičeno, bi lahko rekla) loti brezup in je tvoj najbližji (in edini) prijatelj takorekoč neprehoden obrambni zid? Kako se jutro za jutrom spopadati s težo neusmiljenih vek, padajočih na oči, ki ne želijo videti? Če te skupaj drži le še neskončno, trmasto pomanjkanje življenjske volje? 

Čeprav se na to ni zanašati, je trk dveh planetov lahko tudi produktiven. Včasih celo odpira vrata zbujanju spečih potencialov in neopazno, a neizogibno aktivira polnejše življenje.

Ujetnik nebes s Pokopališča pozabljenih knjig

Po branju knjige Ujetnik nebes (Carlos Ruiz Zafon) ...

Knjiga o knjigah, ki spreminjajo življenja ... 

Ena izmed del Pokopališča pozabljenih knjig (berete jih lahko kot nanizanke in ne nujno kot nadaljevanke) te počasi vpija kot goba (ali je pač obratno?) in v bralcu istočasno predvaja film, posnet malo v barvni, malo v črno-beli tehniki. Skok v Barcelono dveh časov je kratkočasno potovanje, ki tudi dejansko hitro mine. Zaradi lahkotnosti, zaradi dobitne kombinacije poljudnih žanrov, tudi zaradi besedne spretnosti, utelešene v dovtipih gobčnega knjižnega junaka. Branje za lenobne jesenske popoldneve.

Krive so zvezde

Po branju knjige za mladino - ki jo bodo prej ali kasneje (odvisno od bralskih tendenc) brali tudi starši - Krive so zvezde (John Green) ...

Kaj sploh lahko zvezde zakrivijo najstnikom? Marsikateremu nič. Nekaterim marsikaj. Peščici vse.

Lahko jih izpostavijo neskončnemu (bog, kako relativen je ta pojem!) tuhtanju o  vesolju, ki "hoče, da ga opazimo", matematičnih množicah, veliko prepogosto tudi o verjetnostnem računu. Tem izbrancem življenje vmes za pokušnjo (ne morem se odločiti, ali gre za iskreno darilo ali zgolj za golo norčevanje) ponudi obrok zaresnega, brezskrbnega življenja (no, življenje najstnika ni nikoli zares brezskrbno), ki ga na zlaganost znova in znova opominjajo tako prozorni rakovi priboljški. Ki ponujajo (začasen) zasilen izhod pred strahom pozabe.

Obtožene zvezde osvetljujejo nepozabno branje, pronicljive junake, iskreno potovanje, ki bi ga kdo lahko poimenoval življenje.

Pred bralci so ure tihega branja, morda s stisnjenimi ustnicami (in/ali srcem) in ko boste obrnili zadnji list


Dragi obiskovalec, ne, zapisek ni nedokončan. Točno tak je, kot mora biti. ;)
P. S.: Hvala za obisk.

Bogovi? Ameriški bogovi?

Po branju romana Ameriški bogovi (Neil Gaiman) ...

Zgodba, ki jo avtor niza z navidezno lahkotnostjo, je čisto zares zgodba o bogovih. A ne pričakujte filozofske razprave brez konca in kraja. Za bralca je njen tok v bistvu presenetljivo preprost in razumljiv (dobro, v kolikor je pač mogoče razumeti hordo svojeglavih bogov, ki jih je človeštvo kadar koli častilo), ne da bi bila zavita v zagonetne metafore. Še dobro, ker je cel roman ena sama metafora.  Ko se zgodba začne zapletati, bralcu postane jasno, da so Ameriški bogovi večplastni in jih mora tako tudi brati. Meja med realnim in mitskim je zabrisana, protagonisti se, ko jim to ustreza, skrivajo v "zaodrje" in vračajo v prvi plan. In zamikalo vas bo, da to svojevrstno pisanje s kancem nejevolje označite za konstrukt (znanstvene) fantastike, nato pa se boste zavedli, da se v resnici veliko bolj bere kot navdih magičnega realizma - zgodba, ki bi lahko bila resnična, če ... (bi le bila malo bolj verjetna). 



Vredno branja; nič ne škodi, če presekate monotono enoličnost vsega ostalega, kar se navadno znajde na vaši knjižni polici.

Novorojen

Po branju knjige Novorojen (Margaret Mazzantini) ... 

Branje Novorojenega je požiranje besed, dokler te besede ne požrejo ... 

Ko knjige ne moreš odložiti, ker te vase posrkajo strani, nabite s čustvi. Ko ti zgodba z vso svojo težo obleži v želodcu, navidezna lahkotnost sloga pa te hkrati sili, da hočeš še. Tragični momenti so namreč opisani neverjetno umetelno - avtoričin slog pisanja, posut z metaforičnimi biserčki, je tako krasen, da začutiš pristnost opisanih dogodkov. Ko se bitka za Sarajevo zlije z bitko za ljubezen in za bralca skoraj neopazno prerase v kolektivni boj (na trenutke komaj še tlečega) upanja. Ko ima nepozabno branje za nas (Slovence, "Jugoslovane", če si drznemo tako reči) še dodano vrednost, ker opisuje usodo mesta najboljših čevapov (ki je bilo nedolgo nazaj tudi malo "naše") in njeno vojno, o kateri vemo dovolj, pa še vedno premalo ...