Anthony Capella drugič ali Okus po ljubezni

Po branju knjige Okus po ljubezni (Anthony Capella) ...

Delo Recept za ljubezen je bilo res v besede spretno zavita ljubezen do italijanske kulture. A pravo popotovanje v do natančnih sestavin razstavljeno okušanje Italije se začenja šele v knjigi Okus po ljubezni.

Stara modrost v novi zgodbi, ki jo (za žensko) sekljata, mešata in flambirata moška protagonista, zlahka nagovarja tudi lovca (ne le nabiralke): moški, ki je spreten v kuhinji, bo spreten tudi pod odejo (in obratno?) … ;)

Za pokušino:

»Veš, ker je velika razlika med tem, da nekomu vzbudiš poželenje, in tem, da se zaljubi vate.«

»Kako to, filozof?«

Če hočeš koga spraviti v jok,« je počasi rekel Bruno, »mu daš narezati čebulo. Če pa hočeš, da postane žalosten, mu skuhaš jed, ki mu jo je kuhala mama, ko je bil še majhen. Opaziš razliko?«

Tomasso je skomignil z rameni.

»Če pa hočeš nekomu vzbuditi poželenje ...« je nadaljeval Bruno. »No, to je težje, kot spraviti koga v jok, ampak prav gotovo ni nemogoče. Morski sadeži, seveda, imajo afrodizične lastnosti, mehkužci prav tako – na primer lanarche ajo e ojo, polži z oljem in česnom. Morda malce carciofioni, male artičoke z meto, ki jim s prsti razpreš liste in pomočiš v mehko, stopljeno maslo. Vino, jasno. Za konec pa eksplozijo sladkosti, nekaj lahkega, ampak umetelnega, kar ti da občutek, da si poln energije in da prekipevaš od sreče – vendar je to le ena plat zgodbe. Če hočeš, da se kdo zaljubi vate, mu moraš skuhati nekaj povsem drugačnega, nekaj povsem preprostega, vendar izrazitega okusa. Nekaj, s čimer mu pokažeš, da poznaš njegovo dušo.«

(Capella 2006: 39–40)